Obupana nad “prijatelji”
Zadnje čase se srečujem s “prijateljskimi odnosi” v katere vlagam 150%, oni pa v enak odnos vlagajo mogoče 2%.
Današnji primer:
Zadnji mesec in pol me dajeta depresija in anoreksija. Prijatelji, ki bodo opisani za te moje težave vedo.
Najprej grem do “kolega” in mu povem, da nisem najbolje nakar je v roku pol ure peklical najine plane. Okej? Mogoče pa res ne more? Ampak njegov argument bil, da se mu ne da.
Kličem drugo frendico. Pokličem enkrat in se ne oglasi. Vem, da ne Mara telefonskih pogovorov, ampak sem bila v akutni stiski in sem jo poklicala še enkrat. Dvigne telefon in reče, da spi. Povem ji, da nisem Okej in če se lahko na hitro pri nje oglasim. Ona pa mi reče :”žal, sori” in prekine.
Pokličem drugo kolegico. Povem ji, da sem v akutni stiski in če se lahko dobima. Ona mi reče:” Aja, kaj tista tvoja prijateljica nima časa?” Ji povem da ne. In ona mi reče: “Aja okej, se drugič slišima.”
Kličem tretjo kolegico, ki živi v drugem mestu. Ponovno povem za svojo stisko in ona mi reče:” ja veš, jaz ti ne morem tako Zelo stati ob strani in ne morem ti biti v takšno čustveno oporo kot kolegi v tvojem kraju.”
Vsi ti klici (3) so bili opravljeni v avtu. Po zadnjem klicu sem se ustavila na najbližnji busni postaji in jokala.
MIND YOU, DA SEM ZA VSE TE LJUDI POSKRBELA KO SO TO POTREBOVALI, DALA SEM JIM ČUSTVENO OPORO IN VAREN PROSTOR, JAZ PA OD NJIH DOBIM TO, DA SI ME PODAJAJO.
Dodala bom še to, da redko delim svoje težave, tako da ko jih delim pomeni, da res nisem okej.
Prosim, bodite dobri prijatelji